Domov | Utrinki

Utrinki

Utrinki z oznako završnica.

Srečno in manj megleno, prosim!

Tomaž Ovsenik

1. 1. 2014 - Blaževa ideja izpred dveh let je postala tradicija. Letos sem se jima z Žigom pridružil na vnovoletovstopni turi, tokrat na Valvasorja pod Stolom. Doma je vsak svoje otroke dal spat in se v kolesarski noši odpravil v Završnico. Še pred vzponom mi je Blaž humanitarno podaril in zamenjal prvo gumo, da se ne bi na poti navzdol kje prelahko fental z mojimi letnimi drsalkami (tu lahko rečem, da je Baronka res zakon guma - hvala, Blaž). Ko so bila kolesa pripravljena, smo preverili še stanje v prazničnih košarah: trije kosi potice, dve banani in dve pivi - dovolj bo! Kmalu po začetku vzpona smo ugotovili, da se ne moremo nadejati razgledov na ognjemete v dolini, saj je bila megla ali vlaga v zraku tako gosta, da piti sploh ni bilo treba. Na poti smo podoživljali naša zanimiva spoznavanja pred leti - res zanimivo, kako smo se popolni tujci spoznali, večinoma po zaslugi Atile, ki je pred Valvasorjem skočil iz teme, kot bi vedel, da govorimo o njem. Nekaj pred polnočjo smo le prišli do koče, kjer je množica že nestrpno pričakovala tisto sekundo, ki bo vse spet postavila na nulo. Prav veliko se nismo obirali, počakali smo na polnoč in se kljub povabilu, naj ostanemo na pijači, odpravili po Blaževi varianti v dolino. Divja zadeva zame, ki letos ... oz. lani sploh nisem okusil kakšnega resnega kolesarjenja. Podlaga: mešanica med svežim snegom, spolzkimi koreninami in blatom. Vidljivost: vsesplošna gosta megla. Veselica torej :). A se v prvih nekaj sto metrih nisem mogel načuditi, kako dobro prime nova pridobitev na prvem kolesu. Nekaj je bilo tudi odsekov, kjer ni šlo drugače kot peš (ponekod tudi za mojstra Žiga in Blaža). Zaradi zahtevnosti spusta tudi zeblo ni :). V dobri uri smo bili nazaj pred avti, kjer je Žiga s tistim pivom poskrbel, da je nasmeh dobil svojo končno obliko :). Hvala, fanta, zares prijeten vstop v novo leto je bil!

2 komentarja » | oznake: mtb, novo leto, stol, valvasor, završnica

Asfalt na vsako slovensko goro

Tomaž Ovsenik

2. 8. 2013 - Tokrat malce daljše besedilo, da popišem malo prigodico. V juliju sem se začel ukvarjat z malo bolj normalnim turnim kolesarstvom (če kranjsko velja za malce ekstremno). Razlog ponavadi sedi za mano na kolesu in vsake toliko časa pravi: "Ati gemo!" S sinom na kolesu se pač ne da odpeljat kakšne Dobrče ali česa podobnega, zato prav pride Jelovica in lokalni kuclji.

Zadnji dan dopusta sem ga peljal na Valvasorja pod Stolom. Eden najlepših dni, čudoviti kraji za kolesarjenje, fantastični razgledi, gora, ki vabi ... razlogov je nešteto. Pot je sicer strma, a meni pogled gor proti Stolu izbije iz glave obup, ko srce že v dopodanski vročini kriči, da mu ni do tega. Pač dvakratnik običajne teže kolesa terja svoj davek, a trening je super. Vsake toliko časa mimo pridirja kakšna starosta od planinca ali wannabeplaninec, ki bi se z avtom rad pripeljal do šanka na Valvasorju ali še dlje. Da ne bi v pljuča naselil preveč prahu, raje ustavim in mirim svoje živce.

Ko se v vročini le pripeljeva na lepo urejeno tratico pred kočo, me skupinica pohvalno pozdravi, češ, poglej ga, dober je, s kolesom in še otroka je pripeljal. In odvrnem: "To je za vzpodbudo avtomobilistom." No, s tem sem dregnil v panj, iz katerega je priletel sršen v obliki možakarja petdesetih let, po moji oceni izkušenega planinca v najboljših letih, da bi otročka (najbrž vnuka), sedečega poleg sebe, peš pripeljal na kakšen sok, štrudl in zgodbo iz mladosti. Tip začne ugovarjati, a da zdaj naj bi se pa vsi s kolesom vozili v hribe. Sploh ne, odvrnem, lahko pa bi prišli peš, ne pa da se vozijo z avti. "Asfaltirati bi morali cesto, pa bi bilo vse rešeno: nič se ne bi prašilo. Sicer pa, kaj pa imajo planinci za početi na cesti, po planinski poti naj hodijo," dobim v odgovor. Nekje v sebi sem začutil naval mešanice besa in pomilovanja in poskušal na miren način povedat, da se s tem ne strinjam in mogoče res ni treba, da na vsak hrib pelje cesta. "Aja, kaj pa invalidi?" jo fašem spet nazaj.

Moj procesor žal ne melje tako hitro, da bi povedal svoje mnenje o tem, da pač vse stvari niso za vse ljudi. Lep dokaz je žalostno stanje pod Everestom, kamor sili vse več ljudi, ki tam nimajo kaj počet. A sem raje obupal - tipu žal ne prebije - in odpeljal mojega malega planinca na drug konec trate, kjer sva popila nagradni sok in se za deset sekund zleknila na ležalnike (bravo Valvazorjevci), potem pa sva se itak morala iti lovit (itak, celo pot je sedel in najbrž se mu je energija z vsakim pridobljenim višinskim metrom nezadržno kopičila). Tokrat sem bil zgleden turni kolesar - vrnila sva se v smeri prihoda, po cesti.

No, sicer pa je bil čudovit izlet. Vesel sem, da lahko svojemu otroku tudi na kolesu pokažem gore.

2 komentarja » | oznake: stol, valvasorjev dom, završnica

Odisejada po planinah pod Stolom

Tomaž Ovsenik

16. 6. 2011 - To je tura za vse "ta prave" in "malo odštekane" gorske kolesarje. Na tem prečenju bodo lahko uživali le tisti, ki so dovolj izurjeni v načinu vožnje, ki ga zahteva lep, a tehnično zelo zahteven "single track".
Cel čas poti sem se spraševal, kaj za vraga je Paternu mislil s tem. Vzpon po širokem makadamu, ležerno prečenje čez planine, kjer razgledi človeka zazibljejo v romantično vzdušje ... Dokler nismo prišli do zadnjega dela prečke, ki je kar precej izpostavljena in ne dovoljuje napak. A vseeno - lepa tura, super družba,