21. 9. 2012 - Že dolgo časa sem imel namen narediti eno novo turo, kjer še nisem bil in za katero si je potrebno vzeti dopust. =) Zanimivo, da je bil prav takega mnenja tudi Blaž. Pot naju je tokrat odnesla v okolico Mangarta, v okolico kolesarskih nebes. Ker še ni bil tam nihče od naju je bila to lahka odločitev. Dobra urica iz Kranja do Rablja v italiji ti res ne vzame veliko časa. Od tam štartava po zapuščeni makadamski cesti, ki se kasneje spremeni v prelepo stezo proti Predelu. Dokaj hladno vreme naju na samem začetku kar malce prisili do močnejšega poganjanja pedal, saj se tako prav hitro ogrejeva. Iz Predela sledi nekaj spusta, nato pa zavijeva levo na našo najvišje ležečo cesto. Na samem vzponu proti sedlu se je bilo včasih prav potrebno prisiliti, da se nisva vsakič ustavila in slikala, pogledi, okolica, ambient so bili namreč fantastični, slikanje in poziranje na vsaki serpentini bi nama vzelo še kakšno uro časa več =) Želel sem si, da se taka cesta sploh ne konča in da pelje kar do nebes,no, pa sajni bilo veliko drugače. Proti koncu vzpona kar malce žalostno pogledava proti sedlu, saj je bil le ta v megli. Začuda pa se je megla dvigovala ravno v najinem tempu, tako da nama je celo ušla. Malo poziranja na vrhu za kakšno lepo fotko je obvezno, nato pa naju mraz prislili da se spustiva do koče na čaj. Prijeten klepet z oskrbnikom koče, ki zelo pohvali gorenjce in njihovo gorniško kulturo naju spravi v dobro voljo in že se pripraviva na spust. Najin naslednji cilj je Mangartska plannina. Od tam naprej pa kolo na rame. Čakalo naju je kar 500 v.m. hoje do Vraške škrbine, kar pa po že pribl. 1300 v.m. prevožene poti ni bil prav lahek zalogaj. Privoščiva si malo poležavanje na vrhu, saj sva bila kar utrujena. Sledil pa je še spust, za prste obliznit nazaj proti izhodišču. Nog skoraj da ni bilo čutiti, saj ti užitek popolnoma zamegli bolečino. Tako se vsa nasmejana pripeljeva na izhodišče, nekaj 10m od avta. Podava si roki trkneva z čeladama in si rečeva ''to je to'' =)