2. 8. 2013 - Tokrat malce daljše besedilo, da popišem malo prigodico. V juliju sem se začel ukvarjat z malo bolj normalnim turnim kolesarstvom (če kranjsko velja za malce ekstremno). Razlog ponavadi sedi za mano na kolesu in vsake toliko časa pravi: "Ati gemo!" S sinom na kolesu se pač ne da odpeljat kakšne Dobrče ali česa podobnega, zato prav pride Jelovica in lokalni kuclji.

Zadnji dan dopusta sem ga peljal na Valvasorja pod Stolom. Eden najlepših dni, čudoviti kraji za kolesarjenje, fantastični razgledi, gora, ki vabi ... razlogov je nešteto. Pot je sicer strma, a meni pogled gor proti Stolu izbije iz glave obup, ko srce že v dopodanski vročini kriči, da mu ni do tega. Pač dvakratnik običajne teže kolesa terja svoj davek, a trening je super. Vsake toliko časa mimo pridirja kakšna starosta od planinca ali wannabeplaninec, ki bi se z avtom rad pripeljal do šanka na Valvasorju ali še dlje. Da ne bi v pljuča naselil preveč prahu, raje ustavim in mirim svoje živce.

Ko se v vročini le pripeljeva na lepo urejeno tratico pred kočo, me skupinica pohvalno pozdravi, češ, poglej ga, dober je, s kolesom in še otroka je pripeljal. In odvrnem: "To je za vzpodbudo avtomobilistom." No, s tem sem dregnil v panj, iz katerega je priletel sršen v obliki možakarja petdesetih let, po moji oceni izkušenega planinca v najboljših letih, da bi otročka (najbrž vnuka), sedečega poleg sebe, peš pripeljal na kakšen sok, štrudl in zgodbo iz mladosti. Tip začne ugovarjati, a da zdaj naj bi se pa vsi s kolesom vozili v hribe. Sploh ne, odvrnem, lahko pa bi prišli peš, ne pa da se vozijo z avti. "Asfaltirati bi morali cesto, pa bi bilo vse rešeno: nič se ne bi prašilo. Sicer pa, kaj pa imajo planinci za početi na cesti, po planinski poti naj hodijo," dobim v odgovor. Nekje v sebi sem začutil naval mešanice besa in pomilovanja in poskušal na miren način povedat, da se s tem ne strinjam in mogoče res ni treba, da na vsak hrib pelje cesta. "Aja, kaj pa invalidi?" jo fašem spet nazaj.

Moj procesor žal ne melje tako hitro, da bi povedal svoje mnenje o tem, da pač vse stvari niso za vse ljudi. Lep dokaz je žalostno stanje pod Everestom, kamor sili vse več ljudi, ki tam nimajo kaj počet. A sem raje obupal - tipu žal ne prebije - in odpeljal mojega malega planinca na drug konec trate, kjer sva popila nagradni sok in se za deset sekund zleknila na ležalnike (bravo Valvazorjevci), potem pa sva se itak morala iti lovit (itak, celo pot je sedel in najbrž se mu je energija z vsakim pridobljenim višinskim metrom nezadržno kopičila). Tokrat sem bil zgleden turni kolesar - vrnila sva se v smeri prihoda, po cesti.

No, sicer pa je bil čudovit izlet. Vesel sem, da lahko svojemu otroku tudi na kolesu pokažem gore.