26. 5. 2012 - Že dolgo sem imel namen malo raziskati južna pobočja Krvavca, od doline gor namreč. Moj namen je bil najti pot na Krvavec, kjer se ne bo potrebno peljati nič po asfaltirani cesti, le ta je meni čisto preveč dolgočasna. Želel sem kolesariti v sožitju klopov, srnic, veveričk in malih mišk. Po temeljitem pregledu zemljevidov Google zemlje, in infrardečih slik, ki sem jih našel na strani KGB-ja, si začrtam traso, kjer bom poskusil osvojiti vrh. Avto pustim v Olševku pri partizanskemu spomeniku, nato se mimo Štefane gore odpravim po cesti proti Krvavcu. Strma cesta me kmalu pripelje na Davovec. No, tukaj šele postane zanimivo. Že na zemljevidih, tudi infrardečih =) sem namreč videl, da se vse ceste, katerih pa je tam kar nekaj, povsod končajo. Ampak, jaz sem optimist, mogoče je pa KGB kaj spregledala, mogoče so pa partizani, ki so 1943 leta hodili tam čez, vseeno pustili kaj, kar bo kolesu voznega. Kar nekaj časa je kazalo precej dobro, pridno sem nabiral višino, dokler se kar naenkrat cesta ni končala, Ajd, v redu, grem nazaj, malo nižje in poizkusim drugje. Ampak tam ni bilo nič drugače, vse ceste so se končale pri bivših ali zdajšnjih nosilcih za žičnico. Tako sem ugotovil, da so bile ceste več ali manj namenjene vzdrževanju žičnice na Krvavec. Ni panike si rečem,kolo gre še vedno lahko na rame. Tako sem tudi ''prekolesaril'' zadnjih 300 višinskih metrov in prispel do Rozke. Ker pa še vedno nisem imel dovolj, se odločim, da švignem še do Njivic da se bom lahko peljal dol po bikeparku. Na poti do tja pa srečam nekaj ljudi in veliko bagerjev, traktorjev in terencev. Ja, živo, živo je tam visoko nad Kokro. Čakal pa me je še vedno najlepši del, spust. Matr je letelo dol po parkcu. Upam, da mi ne bo kdo zameril, ker sem bande mal prestavil...=) Pa se je zaključil še en lep dan na kolesu...