7. 9. 2013 - Tudi midva z Rozijem sva napadla primorske muljatere in se podila po prekrasnih hribih nad Baško grapo. Nimaš kaj, na vsake toliko je treba zaužiti primorski zrak. In prav dobro je del. Ker je bila tura relativno dolga, sva se je lotila v zmernem tempu, kljub temu pa mi je že pred polovico prevožene poti začelo zmanjkovati vode. Kaj bo šele, ko bova prišla ven iz gozda na sonce, sem si mislil. Pa saj bom crknil =) Ampak ni bilo resnejših težav. In ni minilo par minut, ko so se nad hribe začeli zgrinjati oblaki. Rees smola, pa tako dobro je kazalo… pa ne mislim na tisto, da bom crknil =) Zadnjih najlepših 200 višinskih metrov je prekrila megla. Bila je sicer pričakovana, ampak saj veste, upanje umre zadnje. Na vrhu pa nobenega mraza, prijetna družba planincev te namreč kar pogreje. Sploh pa, ko se ti planinke kar same ponujajo, da jih daš na štango in odpelješ v dolino =) Jah, tak ''privilegij'' imaš, če kolo pririneš skoraj na 2 jurja. Večkrat se v pogovoru komaj izmažem, razlagam jim, da imam vzmetenje nastavljeno na mojo težo, govorim o posedanju vilic ipd., tako da na koncu razumejo =) Spust je potekal na našo, gorenjsko stran in je, glede na prej težko prigarane višinske metre, trajal in trajal in trajal… Na koncu bi zadovoljil še tako zagretega kolesarja. Ostalo nama je še nekaj kilometrov vožnje do vlaka ter zasluženo pivce, kar naenkrat pa sem se znašel doma v postelji, crknjen ko konj.