20. 7. 2012 - Petek je bil obljubljeno zadnji lep dan pred deževnim vikendom, ki sva ga s prijateljem izkoristila za zelo slikovito turo. Pri mojem (najinem) načinu gorskega kolesarjenja vzpon predstavlja nujno zlo vsake ture. Ni presežkov po zahtevnosti (če so, jih opravim ob kolesu), niti ni nekih orientacijskih problemov, pač poišče se makadamsko cesto, ki vodi do koče in se po njej vzpne. „Shuttlanja“ (transporta kolesarja in kolesa v motornem vozilu) se v veliki meri izogibam, pač spust si je treba prislužiti in tako je bilo tudi tokrat.

Po makadamski cesti do koče sva potrebovala približno dve uri, kar je ob najinem tempu (rekreativno turistični) ravno dovolj, da se malo preznojiš, zmatraš in si zaželiš dobre malice.

Tokratnja nagrada, spust, je obljubljala drugačno doseganje adrenalina kot sva ga vajena. Potka nima nekih zahtevnih elementov, prav tako pa hitrost na njej zaradi same lokacije in pa dokaj velikega števila pohodnikov ni velika. Pač pa njena širina in prepadi na desni so strani dovolj, da ti srce bije vsaj s tako frekvenco kot na vzponu. Za popestritev vmes nas pot vodi še čez kratek tunel (včasih rudnik), prečka par melišč in preko ozkih lesenih mostičkov sčasoma pripelje do konca.

To ni bila tura, ki bi jo vozil vsak teden, razen treniranja ravnotežja in super razgledov ne ponuja nič posebnega. Je pa zadosti zanimiva, da se jo opravi enkrat letno, med tednom seveda, da si s pohodniki ne delamo prevelike gneče.