9. 10. 2010 - Prav sreča je bila, da se mi ni nihče javil na mail, ki sem ga poslal tako ''zgodaj'' , saj sem lahko tako želeni spanec za pol ure podaljšal. Nimaš kaj, za tako turo se je bilo potrebno dobro spočiti. Basanje še toplega štruklja v lačna usta na poti proti Jesenicam, ni nič kaj zvečalo apetit po bolj kot ne žalostnem pogledu na vrh Karavank. Bilo je megleno-oblačno, beri žalostno. Nič zato, cilj je bil jasen. Osvojiti Stol s kolesom mi je bil od nekdaj izziv. Sedaj je bila prava priložnost. Mraz je bil razlog, da sem kar pogumno zaril svojega konjička v strme klance proti Javorniškemu Rovtu. Če bi šel še hitreje, bi zaradi prepiha verjetno zmrznil...=) Po kakih slabih 1200 višinskih metrov me je ''avtocesta'' pripeljala do Belske planine. Pojem polovico sendviča in se nafilam s cukrom. Vreme se je tudi že popravilo, napovedana kugla je sijala in bilo je prav fletno toplo. O uživaški prečki do pobočja pod Vajnežom ni vredno izgubljati besed =) no, ali pač...jeb...je blo fajn =) Uživancija na višku, pozabiš na čas, probleme....samo furaš in furaš in si potihem godrnjaš pesmico od Avsenikov (http://www.youtube.com/watch?v=Q6Hqt1dyLOU) =) Jah, potem pa je bilo potrebno naprej, cilj še ni bil osvojen in jebela, tudi kar daleč je bil videti =/ banan ni bilo več, čokolado sploh ne vem kdaj sem pojedel, velika zaloga pijače, pa je neverjetno hitro pojemala. Ampak volje pa je bilo dovolj, jupi. Skočim na bicikel in se zapodim na vzhod. Ne vem kje sem že slišal, po moje na odseku ''No hike, no bike'', no tisto ta prvo mi ni ušlo =) Po približno 5h bicikliranja in hoje končno prilezem na vrh. Z veseljem sprejmem še eno banano in čokolado, od dveh gornikov, ki sta bila ravno na vrhu. Pa sem jih hotel vprašati če imata še kaj...=)) ...sem bil kar crknjen... Je bil že kar čas, da bi šlo pa sedaj samo še navzdol. Nataknem vso bojno opremo, znižam sedež, zvišam vilice grem še enkrat v mislih skozi kar sem se naučil na seminarju prejšnji teden =) in se previdno spustim po veliko uživaških višinskih metrov na Zabreško planino. Spusta res in res ni hotelo biti konec in samo bogu se lahko zahvalim da je bilo tako =) Tura ki jo ne bom kmalu pozabil, ravno tako, kot tudi moje noge ne =) Sedaj grem pa malo pojest, ker se od včeraj še nisem najedel....=)