Planinarjenje pod Stolom
Avtor: Jure Martinjak
...Tokrat nas je pot popeljala po lepi prečki nad Blejskim jezerom oz. pod Vajnežom in Stolom. Ni lepšega, kot spustiti dušo na tako lepem koncu po napornem delavniku. Popoldanski čas smo do konca izkoristili za bajkanje po prelepih planinah, še brez goveda.
...Začelo se je bolj kot ne žalostno, no vsaj za mene in Blaža, saj nama je kolo skoraj padlo iz avtomobilske strehe in to na avtocesti. Ampak stvar je bila hitro pozabljena, ko sva se pripeljala na veliko parkirišče pri akumulacijskem jezeru, našem izhodišču za štart na planine. Dobra družba je obetala prijetno turo. In res, čvekanje z ''bodočimi'' novimi člani našega odseka je omogočalo dokaj hitro napredovanje navzgor. ''Paternove'' točke, ki so označevale razcepe naše poti, so kar švigale mimo nas, tako da smo prav hitro pribrcali do prve planine z imenom Potoška planina. Kratko pavzo smo izkoristili za filanje sladkorja v kri. Polni energije, naredili smo namreč že kaj nekaj višincev, se odpravimo naprej. Najprej kratek vzpon, nato pa spust po relativno slabi makadamski cesti do Valvazorjevega doma. Tu nas je pot vodila v smeri Stola oz. proti Žirovniški planini. Začela se je po lepi stezi navzgor, mestoma precej zahtevni. Nekateri smo se na tem mestu borili, kdo bo čim več speljal. Zmagovalca bomo razglasili naknadno, mogoče v kakem prihodnjem utrinku. =) Prečka, ki se je naprej vila še mimo Zabreške in Doslovške planine je mignila kot šus. Jasno, ko pa je bilo tako lepo. Malo nad zapuščeno Doslovško planino si obujemo ščitnike in čelade, ter se pripravimo na dokaj zahteven spust proti Tinčkovi koči. Na tem delu je bilo kar na nekaj koncih potrebno ostati zbran, da se slučajno ne bi kdo prekucnil proti Završnici. Nato je sledil spust po makadamski cesti mimo Žage in po prelepi potki ob in po potoku Završnice do naših jeklenih konjičkov. Za hladno brezalkoholno pivo tokrat, vsaj za nekatere ni bilo časa, se bo pa, sem prepričan, našel na naslednji turi...=)