Okoli Krope v Kropo
Avtor: Tomaž Ovsenik
Iz Lipnice proti Jamniku, navzgor do razgledne Zidane skale, dol do Vodiške planine in po neurejeni poti nazaj do Krope. Vmes pa švic, sopara, vejevje na poti in ročna motorka.
Motiv
Motiv za letošnjo drugo skupno turo smo poiskali delno v pohodniškem in delno v kolesarskem leposlovju. Maks Vrečko je v svojem Gorskokolesarskem vodniku po Gorenjski iz leta 1997 opisal lepo turo na Vodiško planino, katere vzpon pa je iz današnje perspektive nekoliko mlahav izziv. Zadeva je primerna bolj za nedeljski izlet kot za resno AM turo. Nekaj opisov se najde na mtbture.com, a vseeno smo želeli nekaj bolj pristnega. Pomoč smo našli v pohodnišem opisu, ki planinca pelje po robu kotla, katerega vrh tvori Zidana skala s svojimi prepadnimi bregovi, dno pa vanj ujeta Kropa. Z Vodiške planine navzdol pa je stvar trenutnega navdiha in zmožnosti kolesarja, zgodba pa za dobre kolesarje več ali manj znana. Vseeno pa smo našli pot, ki je vsaj po ovirah sodeč malo obiskana.
V senci gozdov
Dober glas je segel z Gorenjske prek Ljubljane do Primorske. Sedem voznikov brhke konjenice se ni zadovoljilo z asfaltnimi cestami, ki pregovorno uničujejo gume, zato smo že pred Kropo zavili na greben, po katerem strma pot planinca pripelje do Jamnika. Vzpon nikakor ne špara s svojimi zobmi, v popoldanski sopari pa gozd daje lepo zavetje pred sončno pripeko. Lažji del vzpona je prihranjen za vršnji del, katerega nagrada je veličasten razgled na Gorenjsko, Kropa pa je z Zidane skale videti kot v kotlu.
Vejevje na poti
Prvi del spusta proti Vodiški planini velja biti previden, saj je prepad ves čas tik pred očmi, nekaj ovir v obliki skal in korenin pa izziv še poveča. Opozorilo je spominska tabla planincu, ki ni imel sreče.
Kljub temu, da nas je navzdol grede lovila večerna ura, smo na poti naleteli na kar nekaj ovir. Nekaj podrtega vejevja smo zlahka umaknili s poti, nekaj smo ga požagali, večji deli pa so ostali izziv za naslednji obisk.